odpirajo se mi oči.

nemorm pozabit.. še vedno ne..

usi mi govorijo da sm prfukjena.. vem.. vem da sm.. preveč sm dobra.. preveč razumem. preveč popuščam. preveč odpuščam.. če me oseba prizadene ki jo mam neznosno rada.. oprostila ji bom pa da mi nrdi ne vem kaj. zkaj preprosto ne morm rečt da je šlo to čez use meje. da ne morm več tko. šlo je preveč daleč.. zkaj tko želim drugim srečo čeprou je sama nimam. al mi jo je pa ta uzeu.. in čeprou vem da ni prou.mu privoščim srečo. sam da bojo srečni. žrteu bom bla pa sama. nikol ne mislim na sebe. nikol ne nrdim nč za sebe. vedno za druge da so oni srečni. da mi ne zamerjo. in da je čim manj kreganja. zkaj sm tko "dobra" prjatlca in zastopim use in pomagam usem. in dam use da bojo srečni pa če je to to kar mi pomen preveč u žiulenju. preveč sm dobra. preveč mam rada.

ne da se mi kregat.!
ne da se mi grdo gledat in se zmirjat..
nism taka.. nism taka usaj ne več.!
usem privoščim srečo u lajfu.
nočm da kdo trpi tko k trpim jst..
bolš da trpim jst ku pa kdo druk.
pa čeprou vidim da se drugim jebe če sm js prizadeta. važn da majo lahko to kar sm mela js učas in da so oni srečni..
nočm se kregat.
dobesedno nočm.
usi mi govorite da je to pa že preveč. da preveč popuščam.
vem da je.. vem da..
ampak..