Tko gledaš po železniški postaji ob petkih ko komi čakaš da pride ta prokleti vlak k se ti ne da več čakat v tisti množici ljudi.. pogledaš desno vidiš dva zalublena k se mata tko rada da jima zavidaš. pogledaš levo isto.. se ubrneš čis enkam v drugo stran. kaj ta prvo zagledaš? Objem dveh srečnežou. pol se pa ti zamisliš... Ka js kle delam? Kdo bo mene počaku na postaji v Krškem? Kdo bo spet veseu da me vidi? Kdo me tak pogreša čez ceu tedn da me bo končno v petek lahko objeu me stisnu k seb in mi pokazu da me ima rad.. Ne. ni frenda takga.. Ni ljubezni.. Ni boga ne matr.!
Najraj bi ostau v Celju še med vikendom.. Ampak usaj neki se veseliš ko pridš domou. Da vidiš svojo mamo pa očeta.. Druga se itak ne veselim več... Ko se zjutri v soboto zbudim čutim na svojem pobrazu roko.. Mami. mami je tista k me edina pogreša in komi čaka da me lahko spet vidi in objame. Je še kle kdo druk? Ne ni ga..
Pride nedelja in že je tuki pondelk šola učenje šola pa umes je par finih stvari..
Dougočasno mi je že to da se nimam za kej sikirat nimam kej čakat in nimam tistih lepih nežnih besed..
Pol pa itak ku slišim neki lepga par lepih besed k so namenjene men..
Padejo souze..